Prenos družinskega podjetja: Kako doseči pravičen družinski dogovor?">
 
krog_par

Prenos družinskega podjetja: Kako doseči pravičen družinski dogovor?

Avtor: Uroš Kavs, Inštitut MoST, objavljeno v Reviji Obrtnik-podjetnik
To je izjemno pomembno vprašanje, na katerega starši običajno nimajo odgovora. V večini primerov se ukvarjajo s prevzemniki podjetja, pozabijo pa na druge člane družine. Če dosežemo dogovor, s katerim so vsi zadovoljni, s tem v prihodnosti preprečimo konflikte med potomci in njihovimi zakonskimi partnerji ter posledično propad dejavnosti. Kaj pa, če tega ne dosežemo?

Prva zgodba: Starejši brat in sestra nista bila zaposlena v podjetju

Starša sta podjetje gradila skupaj. Oče je vodil tehnologijo in proizvodnjo, mama je skrbela za prodajo in administracijo. Ko se je podjetju pridružil najmlajši potomec, je podjetju dal nov zagon. Povečali so prodajo, uvajali nove izdelke in posledično zaposlovali. Oče je hči in najstarejšega sina večkrat povprašal, če ju zanima zaposlitev, vendar sta imela drugačne želje. Najstarejši se je ukvarjal z glasbo, hči pa je bila zaposlena na upravni enoti. Zavedala se je, da bi služba v domačem podjetju pomenila daljši delavnik. V državni službi ji je bilo prelepo, da bi jo menjala. Glasbenik ni bil ustvarjen za službo in je rajši »životaril«, kot da bi preveč delal.

Oče je bil že nekaj let upokojen. Ko se je bližal ta čas tudi za ženo, je sklical družino in obelodanil, da bo podjetje prevzel najmlajši, ki je bil tudi zaslužen za razvoj in rast podjetja. Smatral je, da težav ne bo, saj je najstarejšemu sinu in hčeri pomagal urediti vsakemu svojo hišo. Izkazalo se je, da oba potomca pričakujeta svoj delež.

Najstarejši sin je pričakoval četrtino vrednosti. Zavedal se je zaslug brata za razvoj podjetja in razmišljal, da mu zato pripada polovica. Ker sta bila oba s sestro dediča, je pričakoval, da bo mlajši obema izplačal polovico vrednosti oziroma vsakemu četrtino. Denar je nameraval naložiti v različne naložbe in od tega mirno živeti.

Pričakovanja sestre se bila sprva podobna. Imela pa je lakomnega moža, ki jo je prepričal, da ji pripada tretjina vrednosti, saj so iz naslova dedovanja vsi trije upravičeni do enakega deleža. Izkazalo se je, da je njen mož ta trenutek komaj čakal, saj je bil že vse dogovorjen za cenitev podjetja, kjer bi dokazoval, da je podjetje vredno veliko več, kot kažejo bilančne številke. Pričakoval je tretjino od višje ocenjene vrednosti.

Starša sta bila nad takšnim razmišljanjem zgrožena. Že izplačilo vsakemu četrtino bilančne vrednosti se jima je zdelo pretirano, predvsem pa nepošteno do najmlajšega potomca. To bi pomenilo, da bi moral delati naslednjih dvajset let samo zato, da bi izplačal brata in sestro. Takrat bi bil tudi sam že tik pred upokojitvijo.

Najmlajši brat je po premisleku poiskal našo pomoč. Želel je, da bi se z nami sestal zgolj s staršema, saj je hotel preveriti, v kakšni meri sta brat in sestra upravičena do pričakovanih izplačil. Staršema je že večkrat zaupal, da v primeru, da bo obveljala njuna zahteva, pričakuje prodajo podjetja in razdelitev premoženja, saj ni bil pripravljen garati za njuno dobrobit.

Na Inštitutu MoST smo jim pojasnili, da imata brat in sestra do neke mere prav. Kakršno koli darilo nekdo prejme, so drugi dediči upravičeni do nujnega deleža. Izračunali smo zneske glede na bilančno vrednost in opozorili, da obstajata dve veliki težavi, in sicer:
  • Dediči so upravičeni do cenitve in običajno so te cenitve pretirane, vendar se upoštevajo.
  • Zakonski roki za izplačilo so zgolj nekaj let, kar bi pomenilo, da bi se morali zadolževati.
Glede na tendence sestrinega moža je bil spor praktično neizbežen. Kljub temu smo predlagali mediacijo in pogajanja z vsemi udeleženci. Na Inštitutu MoST smo predstavili naš vidik in dedičem razložili, da podjetje ni v stanju izplačati tako velikih zneskov, saj se bo na ta način zavrl razvoj podjetja, kar bo posledično pomenilo počasen propad.

Prevzemnik v primeru takšnega scenarija ni pripravljen nadaljevati dejavnosti, zato sledi prodaja podjetja, ki pa zagotovo pomeni bistveno nižjo ceno, kot jo je pričakoval sestrin mož. Sestra in starejši brat sta se z našim predlogom strinjala, ne pa tudi mož, ki je grozil s tožbo. Razložili smo mu, da je upravičenka zgolj žena, ne pa tudi on sam, ki pravico do polovice ženinega premoženja pridobi šele ob prejemu darila.

Pogajanja z njim so bila trda. Kljub temu se nam je uspelo dogovoriti za bistveno nižje zneske, s katerimi so se strinjali vsi, razen sestrinega moža. Dosegli smo tudi daljše roke izplačila. Sestra je podpisala desetletno obdobje, bratu pa je odgovarjalo celo dvajsetletno, saj je bil njegov namen preživetje. Prepričali smo ga, da je to varnejše kot naložbe, s katerimi ni imel izkušenj in bi ta denar zelo verjetno izgubil.

Kaj bi se zgodilo, če se v zgodbo ne bi vpletli mi:
  • Prišlo bi do hudega spora, zelo verjetno tudi tožbe s strani sestre in njenega moža.
  • Cenitev vrednosti bi pomenila prodajo podjetja. Tega si mlajši brat in starši niso želeli.
  • Zamere bi bile tako velike, da se družina ne bi več pogovarjala s sestro oziroma hčerjo.
Družinski konflikt bi bil praktično neizbežen, če bi prišlo do izsiljevanja. Takšnih primerov je veliko. Običajno se zgodijo zaradi podcenjevanja problematike s strani staršev. Naslednji primer kaže prav to. Zaradi trme je podjetje propadlo, družina pa je prekinila stike.
 

Druga zgodba: Potomci so želeli izplačilo ter uničili družinske odnose in podjetje

Oče je mizarsko dejavnost začel zaradi nuje. Ker je izgubil službo v večjem državnem podjetju, je razmišljal, kako preživeti svojo številno družino. Pozanimal se je pri znancih in ugotovil, da marsikdo potrebuje številne mizarske storitve. Kupil je nekaj starih obdelovalnih strojev in se lotil posla. Ker je bil marljiv in natančen, je imel vedno več dela.

Že od malih nog so mu pomagali vsi štirje sinovi, ki so se pozneje drug za drugim zaposlili v podjetju. Po končanem šolanju se jim je pridružila sestra, ki je mami pomagala pri administraciji. Dejavnost je rasla, zato so zaposlili nekaj delavcev.

Sinovi so bili podjetni in skozi razgovore s strankami ugotovili, da te potrebujejo tudi druge obrtniške storitve. Razmišljali so, kaj bi bilo smiselno dodati osnovni dejavnosti. Imeli so nekaj idej, zato so se usedli za mizo in z očetom razpravljali o razširitvi ponudbe.

Dogovorili so se, da bodo zaposlili nekaj mojstrov in začeli ponujati druga zaključna dela v gradbeništvu ter vodo- inštalaterska in električarska dela. Posel je cvetel, saj so bili znani kot natančni, hitri, organizirani in cenovno ugodni ponudniki. Podjetje je raslo in skupaj s širitvijo dejavnosti se je pojavljala potreba po zaposlovanju. Zmeraj težje so dobili kakovostne mojstre.
 
Oče se je začel zavedati, da bi bilo nujno zajeziti rast, saj je razumel, da je dejavnost lahko rizična, če bodo težko našli ustrezen kader. Sklical je potomce na posvet in jim predstavil svoje razmišljanje. Z njim se je strinjal najstarejši sin, ki je slovel po bolj konservativnem razmišljanju. Preostali trije potomci so takšno razmišljanje označili kot boječe.

Po burni razpravi se je najmlajšemu zareklo, da so se oni trije med seboj že pogovarjali, da bi dejavnost še povečali, pozneje pa prodali in si razdelili dobiček na pet delov. Oče in starejši brat sta onemela. Takšno razmišljanje jima je bilo nenavadno, saj se o tem skupaj nikoli niso pogovarjali. Menila sta, da tovrstnega posla ni preprosto prodati, saj je največja vrednost njihovo lastno delo in dosežena cena ne bi zadovoljila pričakovanj.

Ta sestanek je povzročil spor in družino razdelil na dva tabora. V enem so bili trije sinovi, ki so na vsak način želeli prodati podjetje. Pričakovali so visok zaslužek. Na drugi strani so bili zgroženi starši, najstarejši sin in sestra, ki so se zavedali previsokih pričakovanj bratov.
 
Oče je bil prepričan, da je najboljša strategija ne narediti ničesar. Pričakoval je, da bo sčasoma zadeva potihnila in bo družina srečno delala skupaj naprej. Po dobrem letu dni so sinovi zopet zahtevali prodajo podjetja. Našli so ponudnika, ki je bil pripravljen oceniti vrednost posla in najti kupca zanj. Prigovarjanje staršev in starejšega brata, naj z izsiljevanjem prenehajo, ni obrodilo sadov. Očitno je bilo, da je njihova edina želja žetev preteklega dela.

Najprej so izsilili, da je ponudnik opravil cenitev posla. Zaradi večletnih visokih prihodkov je bila cenitev kar štirikratnik bilančne vrednosti. Predvsem oče in starejši brat sta temu nasprotovala. Prepričana sta bila, da je vrednost močno napihnjena.
Preostali sinovi so zahtevali prodajo ali pa izplačilo njihovega deleža. Podjetje ni bilo sposobno izplačati tako velikih zneskov. Ker so vztrajali prit prodaji oziroma odkupu svojih deležev, tudi očetu in starejšemu sinu ni preostalo drugega, kot da se uklonita prodaji podjetja.

Končna cena pa ni dosegla ocenjene. Edini zainteresirani kupec je ponudil »zgolj« polovico višjo vrednost od bilančne. Trem bratom je bilo to dovolj, in ker oče in starejši nista želela ostati manjšinska solastnika, sta prodala tudi svoj delež. Družinski spor se je s tem še povečal. Starša, sestra in starejši brat so to dejanje zelo zamerili preostalim in prekinili stike z njimi.

Uroš Kavs, Inštitut MoST
Piškotek
Spletna stran za nemoteno delovanje in boljšo uporabniško izkušnjo uporablja piškotke. Prosimo označite "Dovolim piškotke", če se strinjate z njihovo namestitvijo.

več o uporabi piškotkov in nastavitve
dovolim piškotke
zapri obvestilo