Kar dve tretjini družinskih podjetij v Sloveniji pri prenosu propadeta. Zato je tako pomembno, da se vprašanje nasledstva čim prej uredi, so se strinjali današnji govorci. Mag. Tina Kociper je svetovalka za nasledstvo v družinskih podjetjih in izhaja iz družinskega podjetja s 45-letno tradicijo. Pravi, da je v družinskem podjetju najpomembnejša komunikacija in da starši pogosto ne vedo, kaj si otroci želijo. Po njenem prepričanju ni nujno, da otroci prevzamejo podjetje. ”Lahko ga prodate, čeprav se to pri nas v Sloveniji sliši bogokletno,”  meni Kociper. Njihovo družinsko podjetje je prevzel njen brat. ”Šla sem študirat podjetništvo, da prevzamem poslovni del v podjetju, brat pa gradbeništvo, da bi prevzel področje gradnje. Vendar sem v nekem trenutku dobila vprašanje, ali si želim,  da sta moja starša prva in zadnja šefa v mojem življenju. Odločila sem se za samostojno podjetniško pot,” opisuje svoj odhod iz podjetja. Glede delitve premoženja, pa meni, da je bolj pomembno, da se družina za isto mizo zbere med prazniki.

Uroš Kavs prav tako prihaja iz družinskega podjetja in je ustanovitelj Inštituta M.O.S.T. ”Z očetom sem se pogovarjal o tem, da bom prevzel družinsko podjetje. Bil sem tik pred tem, da ostanem v družinskem podjetju, potem pa se je zgodil preobrat.” Kavs je iz družinskega podjetja odšel zaradi komunikacije z očetom in ker je čutil da mora tudi živeti. Delal je namreč tudi 16 ur na dan, tudi med vikendi in prazniki. Kavs podjetjem svetuje, da je treba poskrbeti za to, da bo podjetje delalo dolgoročno. V Sloveniji ima zgolj peščica družinskih podjetij svoje ustave, v kateri jasno napišejo potek nasledstva. ”V našo družinsko ustavo smo zapisali, kako bo podjetje delovalo na dolgi rok. Posledično so se popravili tudi odnosi v podjetju,” pojasnjuje Kavs.

Kociper pa opaža, da se v Sloveniji še vedno težko pogovarjamo o delitvi premoženja in o vlogi v podjetju. ”Zato je tako pomembno, da imamo družinsko ustavo, v katero vse to zapišemo, ” svetuje Kociper. Z njo se je strinjal tudi Kavs, ki pravi, da se moramo soočiti s tem, da vsak vodi podjetje drugače. ”Pogosto se srečujemo s tem, da se starši ne želijo pogovarjati o privatnem premoženju. Nujni delež za potomca je okoli 20 odstotkov, kar je za neko podjetje veliko. Če se te zadeve uredijo tako kot se morajo, so tudi podjetja zelo uspešna,” pojasnjuje Kavs, ki pravi, da se moramo namesto o prenosu pogovarjati o prevzemu odgovornosti. ”Upokojeni prokuristi so prikriti nadzorniki. V bistvu se niso umaknili iz podjetja, ker jih je strah, da bo podjetje brez njih propadlo,” je prepričan Kavs, ki staršem svetuje, naj vzgajajo podjetnika, ne naslednika. Nihče od naslednikov namreč ne more zase vedeti, ali bo ostal v podjetju. ”Vodje se ne rodijo, vodje se naredijo. Zato je potrebno veliko vlaganj,” meni Kavs.

Janez Kunaver, obrtnik, je predstavnik tretje generacije v družinskem podjetju, kjer nimajo naslednika. ”Imam dve hčeri, vendar se nobena ni usmerila v strojništvo, zato ne delata v našem podjetju. Naša blagovna znamka je v strojništvu zelo prepoznavna, zato bi bilo lepo, da svoje podjetje nekomu predam. Nimam pa problema s tem, da svoje podjetje zaprem. Vem, da bo na drugem koncu Slovenije zraslo podjetje, ki bo izdelovalo podobne izdelke kot jaz.”

Dogodek je potekal v ovkiru 2. Dneva družinskega podjetništva. OZS je namreč lani prva v Sloveniji ustanovila Center za družinsko podjetništvo, katerega osnovno poslanstvo je pomoč družinskim podjetjem. Teh je v Sloveniji kar 83 odstotkov.