krog_druzina

Kakšne so želje in pričakovanja podjetnika in potomcev

Avtor: Uroš Kavs, Inštitut MoST, objavljeno v Reviji Obrtnik-podjetnik | Objava: 05.04.2018
Večina podjetnikov razmišlja, da je za uspešen prenos dejavnosti treba pravilno izvesti davčne korake in se predvsem izogniti plačilu davka. Dejstvo je, da prenos družinskega posla preživi samo 1/3 podjetij. Davki s tem nimajo veliko opraviti. Treba je v prvi vrsti ugotoviti, kakšne so želje in pričakovanja podjetnika ter ali potomce zanima nadaljevanje družinske dejavnosti.

Pri prenosu podjetij je ključen problem sociološki vidik, zato je v prvem koraku treba ugotoviti: Kakšni so cilji podjetnika? Ima več želja?  So različne, združljive? Kako razmišljajo potomci, družina? So nasledniki motivirani za prevzem posla svojih staršev? So potomci sposobni samostojno voditi družinsko dejavnosti? Koliko možnosti je, da bo v prihodnosti prišlo do konfliktov med generacijama? Se lahko pojavijo konflikti med brati in sestrami? Kako razmišljajo zakonski partnerji potomcev? Lahko ti povzročijo konflikte?

 V nadaljevanju navajamo dva primera, ki nakazujeta, na kaj vse morajo biti pozorne družine, ko se odločajo o nadaljevanju dejavnosti.

Prva zgodba: Upokojeni oče podjetja ne želi predati svojima sinovoma

Podjetnik je kmalu po osamosvojitvi Slovenije izgubil službo v večjem štajerskem podjetju, ki je postopno propadalo. Ker je celotna okolica doživljala podobno usodo, je začel razmišljati, kako priskrbeti kruh svoji družini. V sosednji Avstriji je našel zaposlitev kot voznik tovornjaka. Prevažal je najrazličnejše izdelke, predvsem v vzhodne države, največ v Rusijo.
Kmalu je ugotovil, da ga delodajalec izkorišča in začel razmišljati o samostojni poti. Znanec mu je zagotovil, da bo imel veliko dela, če začne z dejavnostjo gradbeništva, saj se je v tistem času v Sloveniji veliko gradilo. Čeprav ni bilo preprosto, je na lizing kupil tovornjak za prevoz razsipnega gradbenega materiala. Posla je imel res veliko, zato je nabavil še kopač in en tovornjak ter zaposlil dva kolega, ki ju je poznal iz prejšnje službe.

Podjetje je raslo. Kmalu se je kot administratorka zaposlila žena in pozneje tudi oba sinova. Oče se je delno upokojil, dejavnost pa obdržal v svoji lasti. Še vedno opravlja direktorsko funkcijo. Vse odločitve sprejema popolnoma samostojno, čeprav si sinova želita prevzeti odgovornost. Med seboj sta dogovorjena, da bi bila polovična lastnika družbe, v katero bi se s. p. preoblikoval. Razdelila sta si tudi vodstveni del, pristojnosti in odgovornosti.

Oče se z njima o tem nikakor noče pogovarjati. Trdi, da je najbolj varno, če ostane 100-odstotni lastnik in vodenje obdrži v svojih rokah. Žena se z njim v veliki meri strinja, saj jo je strah, da bosta sinova zavozila težko ustvarjeno podjetje in s tem ogrozila varno starost staršev.

Kam bo takšna situacija pripeljala? Očitno je, da je konflikt že ustvarjen. Sinova želita prevzeti odgovornost, vendar starša tega ne dopuščata. Sinova v srednjih letih večino delovnega časa preživita v gradbenih vozilih. Plača je sicer višja, kot bi jo dobila kjer koli drugje, vendar je ključno vprašanje, ali sta s tem zadovoljna.

Njuna želja je, da bi vodila podjetje. Ne samo, da si tega želita, pač pa menita, da si zaslužita to priložnost in da je prišel čas, da se oče umakne. Razmišljata, da se je »izpel« in da je skrajni čas, da vodenje prepusti njima, ki imata svoje ideje, prilagojene današnjemu obdobju.

Takšno razmišljanje je v družinskih podjetjih pogosto. Starši imajo svoje želje in marsikateri se ne zmeni za mnenje svojih naslednikov. To pogosto sproža konflikt med generacijama. Kar nekaj naslednikov je tudi obupalo in si poiskalo drugo službo ali podjetniško priložnost, saj so se naveličali čakati.

Tudi v tem primeru je možnosti za to kar nekaj. Kaj se bo zgodilo, če se sinova odločita za ta korak? Je kakršna koli možnost, da podjetje preživi? Prodaja posla bo težko izvedljiva. Bolj verjetno je, da bo podjetnik prodal zgolj osnovna sredstva svoji konkurenci.

Druga zgodba: Žena starejšega je skregala brata in skoraj uničila podjetje

Srednje veliko družinsko podjetje je oče ustanovil pred petnajstimi leti. Naveličal se je dela v večji lesni družbi in ker je podjetje tudi stagniralo, je odšel na svoje. Kmalu sta se mu pridružila sinova, ki sta medtem končala šolanje. Starejši je diplomiral na fakulteti za lesarstvo, mlajši pa je zaključil srednjo lesarsko šolo.

Ker so bili marljivi in dosledni, je posel ves čas rasel. Oče, ki se je bližal upokojitvi, se je odločil, da bo vodenje prenesel na sinova, postopno pa tudi lastništvo. Družina se je pogovorila glede želja obeh bratov in življenjskih ciljev. Ugotovili so, da se oba potomca dolgoročno vidita kot lastnika in upravljavca dejavnosti. Odločili so se, da prespijo odločitev in se pozneje dogovorijo.

Po nekaj pogovorih sta se brata strinjala, da bo mlajši skrbel za tehnologijo in proizvodnjo, starejši pa bo direktor podjetja in bo predvsem skrbel za poslovni in finančni del. Plačo bosta imela enako, prav tako tudi lastništvo. Pripravili so načrt postopnega prenosa odgovornosti, znanja, izkušenj in kredibilnosti iz očeta na potomca. Dogovor je bil, da se oče v roku dveh let popolnoma umakne in ostane na voljo zgolj za svetovanje, v odločitve pa se ne meša več.

Takšen način je tudi edini pravi in smiseln, če želimo, da bo podjetje uspešno na dolgi rok. Prenos čez noč je poguben. Zelo pomemben je postopen prenos in komunikacija z zaposlenimi, dobavitelji in kupci, ki jih sicer postane strah. Če jim razložimo, da bo prenos postopen in kontroliran, se strah praktično izniči, poleg tega pa se tudi aktivnosti dejansko izvedejo v miru.
Ta del je družina opravila z odliko. Vse pohvale očetu za tako razmišljanje, ki se pozneje tudi dejansko ni več vtikal v odločitve sinov. Prepustil jima je samostojno odločanje ter s tem dosegel, da sta prevzela odgovornost in se tudi marsičesa naučila na svojih napakah. Nanju je prenesel tudi lastništvo. Zgolj na ta način lahko nasledniki napredujejo in postanejo uspešni podjetniki.

Vendarle pa se je zalomilo. Kaj je šlo narobe?

Ženo starejšega brata, ki je bila zaposlena v podjetju kot računovodja, je močno motilo, da imata brata enako plačo. Razmišljala je, da ima mož višjo izobrazbo, poleg tega je tudi direktor podjetja in tako bolj pomemben za dejavnost. Resnica ni bila čisto takšna, saj je mlajši brat opravljal praktično dve delovni mesti hkrati. Bil je vodja proizvodnje in skrbel za tehnologijo.
Če bi iskali zunanjo osebo za to delo, je ne bi našli. Dejstvo je, da je zaradi sposobnosti in prekomerne angažiranosti mlajši brat bil edini, ki je lahko pokrival obe delovni mesti hkrati. Kdor koli drug, tudi starejši brat, ne bi mogel tega opravljati in zato je bila njegova plača prej prenizka, kot previsoka.

Žena starejšega je to videla drugače. Bila je pohlepna, zato je na moža ves čas vršila pritisk, naj si zviša plačo, saj je vendarle direktor in si to zasluži. To je trajalo več kot leto dni in starejšemu je žena počasi »zlezla po kožo«. Začel je razmišljati podobno kot ona in bratu večkrat očital, da za svoje delo prejema previsoko plačilo. Predlagal je, da plača mlajšemu ostane, si bo pa zvišal svojo.

Mlajši se s tem ni strinjal in spor se je zaostroval. Po pol leta prerekanja je žena prepričala starejšega, naj si preprosto zviša plačo, pa naj mlajši naredi kar koli. Če mu ni kaj prav, lahko tudi odide. Mlajšemu je po tem dejanju prekipelo in na pogovor je poklical starša, ki do tistega trenutka o tem nista vedela nič. Razložil jima je celotno situacijo.

Tokrat se je oče vmešal. Poklical je starejšega na posvet in zahteval, da odpusti svojo ženo, plačo pa vrne na dogovorjen znesek. Starejši se je pokesal, odpustil je ženo, s katero pa se je kmalu ločil oziroma ga je zapustila.

Kaj bi bilo, če bi moral oditi mlajši brat? Poleg družinskega spora bi podjetje zelo verjetno propadlo, saj bi bilo treba izplačati polovico vrednosti, poleg tega pa je bil mlajši praktično nenadomestljiv.