Kadar želijo starši prenesti deleže družbe na potomce, se običajno za po­moč obrnejo na notarja. Kadar prenaša­jo s. p. na naslednike, največkrat za sve­tovanje povprašajo svojega računovodjo in s pomočjo notarja izpeljejo postopek. O vsem, kar je treba ob tem upoštevati, smo pisali v prejšnji številki revije.
 
Dejstvo je, da bi moral biti davčni vidik vedno zadnji, zaključni korak pre­nosa družinske dejavnosti. Pred tem se je treba dogovoriti za mnogo stvari, kot na primer:
 

• ali so potomci res motivirani za prevzem dejavnosti,
• kdo bo (so)lastnik podjetje in kdo morda zgolj zaposlen,
• kdo bo direktor podjetja in kakšne funkcije bodo opravljali drugi,
• kdaj se starši umaknejo in kako izvesti prenos odgovornosti, znanja, kre­dibilnosti,
• oblikovati je treba celosten družin­ski dogovor, ki zajema tudi zaposlitev tretje generacije,
• ter ne nazadnje razmisliti in doreči, kako in kdaj razdeliti tudi preostalo dru­žinsko premoženje.

 
S slednjim zapisom nikakor ne želim trditi, da morajo starši celotno premože­nje takoj ob upokojitvi podariti potom­cem. Praksa in situacije so zelo različne. Nekateri želijo čim prej vse urediti, dru­gi odlašajo v nedogled. V resnici je zelo malo takšnih družin, ki so se pravočasno lotile te problematike ter se postopno dogovorile celostno in načrt tudi speljale v skladu z dogovorom.
 
Na Inštitutu MoST smo pomagali že preko 150 slovenskim podjetjem urediti družinsko ustavo in oblikovati zavezujo­če pogodbe, ki so v zaključni fazi upošte­vale tudi davčni vidik prenosa, predvsem pa staršem omogočile prejemanje dogo­vorjene rente ter obenem zadovoljile pričakovanja tudi tistih potomcev, ki v podjetju niso zaposleni.
 

Prva zgodba: Vsi trije potomci so postali solastniki podjetja

V srednje velikem podjetju, ki ga je ustanovil oče, je bila zaposlena celotna družina. Oče se je počasi že umikal in ni imel več formalne funkcije. Sinovoma, ki sta vodila tehnični sektor orodjarske dejavnosti, je pomagal pri pogajanjih s ključnimi kupci in jima svetoval pri ve­čjih projektih. Bil je pravi učitelj, sveto­valec, zgled za vsakega podjetnika, kako je treba prenašati odgovornost, znanje in kredibilnost.

Mama je v tistem trenutku še vodi­la računovodstvo, a je tudi že predajala vse več odgovornosti sodelavki, ki so jo pred tremi leti zaposlili prav v ta namen. Takrat so se namreč dogovorili, da bosta brata rajši ostala vodji tehničnega sek­torja, direktorsko mesto pa je prevzela hči, ki je bila sprva mišljena kot nado­mestilo za mamo.

Podjetje je bilo odlično vodeno, tako da naše pomoči na tem področju niso potrebovali. So pa želeli naše nasvete na področju celostnega družinskega do­govora, saj so se zavedali, da jim notar ali pravniki ne bodo znali svetovati gle­de vsebine in bi dobili zgolj pravna tol­mačenja, kako urediti lastništva, kar pa se jim je upravičeno zdelo premalo. Kaj smo se dogovorili?
Najprej smo jih povprašali o ciljih, tako skupnih kot tudi o tem, kakšne ima vsak posameznik. Ker sta starša želela prejemati rento, smo rešitev našli v izlo­čitvi parcele, ki jo je družba uporabljala za zunanje skladišče. Davka ob izločitvi ni bilo treba plačati, zato smo parcelo prenesli v zasebno last staršev, ki jo se­daj dajeta v najem d. o. o.-ju in tako pre­jemata mesečno rento, 25-odstotni da­vek od najemnine pa tudi plačuje d. o. o.

Po njuni smeri parcelo dedujejo vsi trije potomci v enakem razmerju. Takrat se bodo odločili, ali jo bodo zadržali v zasebni lasti in prejemati najemnino, ali pa jo bodo vsi skupaj kot stvarni vložek dali v družbo ter na ta način ohranili enaka razmerja. V naslednjem kora­ku smo se namreč dogovorili, da bosta starša postopno, v petih letih vsem trem potomcem podarila celoten delež v ena­kih razmerjih, kar pomeni, da bodo po­tomci takrat lastniki družbe vsak do ene tretjine.
 
Poleg tega smo dorekli tudi kriterije zaposlovanja, možnost izstopa, višine iz­plačil ob izstopu ali dedovanju, kriterije solastništva tretje generacije itd. Dogo­vorili smo se tudi, katero družinsko pre­moženje prejme posamezen potomec po smrti staršev, ki sta imela v lasti hišo in dva vikenda. Celoten družinski dogo­vor je izjemno pomemben, če starši že­lijo, da se potomci po njihovi smeri ne prepirajo za dediščino.

V tem primeru se bo celotno za­sebno premoženje delilo po smrti obeh staršev, vendar smo v družinsko ustavo in dedno pogodbo - oporoko zapisali, katero nepremičnino prejme kateri od potomcev, seveda po predhodnem kon­senzu vseh članov družine, kar izključuje konflikte v prihodnosti.
 

Druga zgodba: Starša sta različno razdelila premoženje

Turistično dejavnost sta soustvarja­la oče in mama. Iz znane gostilne, ki jo je žena prevzela od očeta, sta ustvari­la penzion, ki je bil daleč naokoli znan predvsem po prire­janju velikih porok. Hčeri sta bili v de­javnost vpeti že od malega, kot je to pač običajno za gostinsko in turistično dejav­nost.

Starejša ni bila preveč navdu­šena nad opravlja­njem tovrstnih nalog in se je odločila študirati ekonomijo. Kljub temu se je po študiju zaposlila v družin­skem podjetju in opravljala računo­vodska in administrativna dela. Mlajša je študirala turizem in po očetovi upoko­jitvi prevzela direktorsko funkcijo.

Bližal se je tudi čas mamine upoko­jitve, zato so nas povabili na razgovor. Zanimalo jih je naše mnenje predvsem glede nadaljnjega vodenja podjetja in lastništva družbe.

Kot običajno smo začeli pri skupnih ciljih in željah vsakega posameznika. Izkazalo se je, da družina ne razmišlja enotno in da so razhajanja, tako glede nadaljevanja podjetja kot tudi razdelitve premoženja, precej različna. Izkazalo se je tudi, da ima oče mlajšo hčer rajši, ji bolj zaupa, ji je bolj naklonjen in posle­dično pripravljen dati veliko več, kot sta­rejši hčeri, česar tudi ni skrival.
Začutil sem stisko mame, ki se možu ni želela zoperstaviti, obenem pa žalost in razočaranje starejše hčere, ki je meni­la, da ni naredila ničesar takšnega, kar bi ji lahko oče očital in za kar si ne bi zaslužila njegove ljubezni in naklonjeno­sti. Strinjal sem se z njo. Žal kar nekaj staršev svoje potomce ljubi in spoštuje glede na njihove sposobnosti in pripra­vljenost za delo.

Ker je bil družinski konflikt na dlani, sem najprej začel z mediacijo z name­nom, da najprej pomirimo strasti, v na­slednji fazi postavimo primeren dialog s končnim ciljem pravičnega družinskega dogovora glede delitve premoženja in zaključno fazo zaposlitve v podjetju in delitve deležev.

Kljub našim naporom uravnotežiti dogovor se je oče samovoljno odločil, da bo celoten delež podjetja podaril mlajši hčeri. Starejša je ob tej odločitvi močno protestirala, mama je ostala tiho. Ker je bil konflikt interesov na dlani, sem začel razmišljati v drugo smer. Vprašal sem starejšo, koliko ji dejansko pomeni za­poslitev v družinskem podjetju in lastni­štvo, ter če bi bila pripravljena sprejeti nadomestilo.

Sprva nihče ni razumel, kaj imam v mislih, zato sem pojasnil, da je možno več scenarijev. Prvi je, da bi mlajša se­stra izplačala starejšo in na ta način se prejem premoženja izenači. Drugi način je, da bi starejša dobila nekaj več zaseb­nega premoženja in bi bil tako »volk sit in koza cela«.

Še preden je starejša odgovorila, se je vmešal oče, češ da to ne pride v po­štev. »Zasebno premoženje bomo razde­lili tako, kot je načrtovano. Starejša dobi stanovanje, ki smo ji ga kupili že pred tremi leti, mlajša pa hišo po najini smrti, v kateri že sedaj živi s svojo družino.«

Glede zasebnega premoženja nismo imeli kaj ugovarjati, kljub različnim vre­dnostim, ker je bil zakonsko zagotovljen nujni delež in s tem se pravno gledano zadeva zaključi. To pa absolutno ne velja v oziru celotnega premoženja, saj je bilo podjetje v danem trenutku že kapitalsko gledano vredno več kot milijon evrov. Nujni delež od tega bi za starejšo pome­nil vsaj dvesto tisoč evrov, če pa bi dali ceniti podjetja, potem bi bila vrednost zagotovo še višja.

Družini smo pojasnili vse okoliščine, prednosti, probleme, zagate, možnosti, predvsem pa sociološki vidik oziroma problematiko. Trma očeta je bila preveli­ka, da bi v resnici poslušal. Praktično ga ni zanimal noben komentar, zgolj lastne ideje in želje. In je privarčeval ...

Starejša hči se je odločila, da ne bo zahtevala ni več, dala je odpoved, pre­trgala stike z družino, tudi z mamo, ki ni zmogla izustiti, kar je čutila in tega jasno povedati možu.