Znan je rek, da v španoviji še pes crkne. Je smiselno v takšnem primeru vztrajati, da dva oziroma več potomcev prevzema družinski posel?
 

Prva zgodba: Sestra je imela drugačen pogled na poslovanje kot brata

Oče je kovinsko dejavnost prepustil vsem trem potomcem. Razmišljal je, da bo najboljše, če vsakemu podari delež podjetja in bo s tem »volk sit in koza cela«. Najstarejši sin je že nekaj let vodil poslovanje, zato je po očetovi upokojitvi tudi formalno prevzel direktorsko funkcijo. Mlajši brat je vodil proizvodnjo in tehnologijo, sestra pa administracijo in računovodstvo.
Funkcije so bile izbrane glede na karakter in sposobnost potomcev in s tem ni bilo težav. Problem je bilo lastniško vodenje podjetja. Najstarejši sin je prejel največji delež, in sicer 40 %. Mlajši sin je dobil 35 %, hčerka pa 25 %. Oče je menil, da bo tako lahko starejši samostojno odločal o večini pomembnih zadev. Ni se zavedal, da s tem podjetje spravlja v težave, saj sta imela mlajši sin in hčerka skupaj večinski delež in tako tudi možnost odločanja.

Oče je razmišljal, da bo starejši sin, ki se mu je zdel najbolj bister in izkušen, z največjim deležem in direktorsko funkcijo v položaju, ko bo vedno obveljala njegova »modrost« in preudarnost. Glede karakterja starejšega sina se ni zmotil, problem pa je nastal, ker se hčerka v marsičem ni strinjala s starejšim bratom in v svoj prav velikokrat prepričala mlajšega, ki je bil bolj labilen in je bil že od malega pod njenim vplivom.

Sestri ni bilo mar za obstoj in razvoj podjetja. Oba z možem sta bila velika zapravljivca in za svoje življenje »na veliki nogi« sta potrebovala nenehen dotok denarja. Mož, ki o podjetništvu praktično ni vedel nič, je bil prepričan, da denar »pada z neba«. Posledično ga je zanimal zgolj kapitalski izplen. Ženo je nagovarjal, da na skupščini prepriča brata o deljenju celotnega dobička. Drugo ga ni zanimalo.

Sestra je tako večkrat prepričevala mlajšega, da je nesmiselno dobiček reinvestirati in naj se rajši izplačuje. Zakaj bi garali cele dneve in od tega ne imeli nič ... Seveda sestra ni garala. To je pripadalo bratoma, sestra pa si je za svoj delavnik izborila visoko plačo, ki je ne bi imela nikjer drugje. Imela je skoraj enako plačo kot brata, ki sta za razliko od nje delala po dvanajst ur in marsikateri vikend.

Zaradi neracionalnih odločitev, nenehnega pritiska sestre in uklanjanja mlajšega brata je starejši brat počasi »izgubljal živce«. Sestra je večinoma dosegla, da je mlajši brat potegnil z njo, kar je pomenilo, da sta solastnika preglasila starejšega brata. Ker niso imeli urejene in razmejene strategije odločanja, se je nekajkrat zgodilo, da je sestra prepričala mlajšega brata, da kakšna investicija ni potrebna in naj rajši dobiček izplačajo lastnikom.

Starejši brat je večkrat pozval starša in brata, naj se temu naredi konec, ker bo sicer on odšel iz podjetja. Oče je pozive zavračal, češ naj se dogovorijo sami, saj so dovolj stari. Očitno se je izogibal prevzema odgovornosti za nastalo situacijo in ni želel ukrepati. Mama se v spor ni vmešavala. Mlajši brat se je branil, da ima sestra po svoje prav, čeprav se je zavedal, da manipulira z njim, vendar ni imel moči, da bi se ji uprl.

Starejši brat se je večkrat skušal pogovoriti s sestro in njenim možem, in ker to ni obrodilo sadov, je sklenil svoj delež prodati in oditi iz podjetja. Šele ta ukrep je streznil očeta, ki je bil vse do tedaj prepričan, da stanje ni tako hudo. Po nekaj zelo vročih sestankih so se dogovorili, da hčerin delež odkupita brata in samostojno nadaljujeta poslovanje.

Sestri in njenemu možu to ni bilo všeč, a oče je vztrajal. Pogajanja glede cene so bila trda, vendar na koncu uspešna. Brata sta sicer plačala preveč, predvsem pa bistveno več, kot če bi to situacijo uredili že na začetku. Kljub temu sta bila zadovoljna z rešitvijo, saj je bil kolaps podjetja praktično že neizbežen.
 
Kar nekaj je takšnih primerov, kjer dva ali več potomcev prevzame družinski posel. V takšnih primerih postane družinsko podjetje obenem večosebna družba. Že ob samem prevzemu se je smiselno pogovoriti in dogovoriti scenarije in pogoje izstopa, če bi želel kateri potomec čez čas zapustiti podjetje. V te dogovore je treba vključiti tudi primer smrti in posledičnega dedovanja, saj si nihče ne želi težav, ki se običajno ob tem pojavijo in pomenijo kolaps podjetja.

Veliko pa je tudi takšnih primerov, kjer je več potomcev v družini, podjetje pa prevzema samo eden. Ali so ostali upravičeni do odpravnine? Da, upravičeni so, da prejmejo vsaj nujen delež od vrednosti darila, ki ga je prejel brat oziroma sestra.

 

Druga zgodba: Sestra in brat sta želela varno službo in odpravnino

Oče je avtomehanično delavnico podedoval od svojega očeta. Skozi leta je dejavnost širil in dograjeval objekte, ki jih je širitev zahtevala. V podjetju so se zaposlili vsi trije potomci. Najstarejši sin je kmalu pokazal podjetniško žilico in prevzemal vse več odgovornosti. Sestra se je ukvarjala z administracijo, mlajši brat pa je izvajal popravila in ni bil zainteresiran postati vodja.
Prišel je čas očetove upokojitve. Najstarejši sin, ki je tedaj praktično sam vodil poslovanje, je zahteval, da se čim prej uredi prenos dejavnosti in razčisti situacijo. Bal se je pohlepne sestre in bratove žene, ki sta nekajkrat že pokazali tendenco, da bi si želeli čim več premoženja. Poleg tega je bila zahteva sestre in brata »varna« služba, kar zanj ni bilo sprejemljivo, saj sta s svojim negativnim zgledom onemogočala uveljavljanje njegove avtoritete.

Oče si je želel, da starejši sin prevzame podjetje, »nekaj« plača bratu in sestri, ki ohranita tudi službo, z namenom, da se po vasi ne bi širile govorice, da so ju vrgli na cesto. Prav v tem razmišljanju je bila past, ki je oteževala pogajanja, saj sta mlajši brat in sestra to dobro vedela in izkoriščala sebi v prid. Zavedala sta se, da lahko izsiljujeta visoko odpravnino.

Ker se nikakor niso uspeli zediniti in dogovoriti, so nas poklicali za svetovanje. Pričakovali so uspešno mediacijo in pravičen dogovor, s katerim bodo vsi zadovoljni. Po preučitvi situacije smo najprej razložili zakonodajne možnosti in izračunali nujen delež glede na bilančno vrednost podjetja. Tukaj se je pričakovano zakompliciralo, saj je bila predvsem žena mlajšega brata dobro poučena o pravicah in je zavračala vrednost podjetja z grožnjo po cenitvi in višji vrednosti.

Kaj smo se uspeli dogovoriti do tistega trenutka?
Oče je vztrajal, da starejši brat obdrži mlajšega brata in sestro v službi, čeprav je imel starejši veliko argumentov, da ju vrže »na cesto«. Izkazalo se je, da svojega dela nista opravljala vestno, kreirala sta si prekratek delavnik in posledično imela slab vpliv na druge zaposlene, ki nobenega od njiju niso spoštovali. Kar nekaj njih je imelo z obema ali enim od njiju tudi resne spore. Starejši brat je zato zahteval, da službo izgubita in o tem ni želel razpravljati.

V to diskusijo se je vključila tudi mama, ki se ji je zdela ta odločitev pretirana. Želela si je sprave in pomiritve. Oče je predvsem razmišljal o tem, kaj bodo rekli sosedje. Bal se je govoric, kako je na cesto vrgel lastna otroka. To je bila voda na mlin mlajšemu bratu in sestri, ki sta s tem pridobivala samozavest in oteževala tudi naše delo. Poleg tega sta s pomočjo žene mlajšega zahtevala cenitev podjetja, ki naj bi bilo po njenem mnenju vredno petkrat več, kot je kazala bilanca stanja.

Mediacija oziroma pogajanja niso šla v pravo smer. Pohlep je bil preprosto prevelik, da bi se lahko trezno pogovarjali o realni vrednosti podjetja in izplačilu mlajšega brata in sestre. Starejši brat ni ugovarjal izplačilom in je bil pripravljen plačati vsakemu tretjino bilančne vrednosti, več pa nikakor ne, ker podjetje tega ne bi preneslo. Njegova ocena je bila zelo realna.

Ker pritiski niso popuščali, se je odločil zapustiti podjetje. Brezpogojno. Bil je dovolj sposoben, da je začel svoj posel. Staršema je jasno povedal, kaj si misli o tovrstni delitvi in ohranitvi službe ter jima dal teden dni časa za premislek. Ker se ni zgodilo nič, je dal odpoved in o tem obvestil tudi nas. Podjetje je nekaj časa še vodil oče, a ga v slabem letu zaprl, ker poslovanje brez mlajšega sina ni šlo več.